September 2019

Prispevek v reviji Anima na temo Integracija travme

https://hermes.ipal.si/izdelek/anima-jesen-2019/?fbclid=IwAR2O2ivLUdKDX7F_y5DQn7TJBYrqHJkMd6MS1GfFLqfoEszgHuFfnGLJYWI

 

TANTRIČNA MASAŽA IN SEKSUALNA TRAVMA

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Tantrična masaža se od drugih »alternativnih masaž« razlikuje po tem, da zavestno vključuje tudi masažo spolovila, joni[1] pri ženski in lingam[2] pri moškem. Masaža s tem postane celostna, saj sprejema človeka v njegovi celoti. Šele s to predpostavko je možno pozdraviti tudi posledice seksualne travme.

 

Terapevtska tantrična masaža (v nadaljevanju TTM) in tantrična masaža sta eni glavnih komponent t.i. neo-tantrizma, ki starodavne modrosti tega vzhodnjaškega filozofskega sistema približata sodobnemu človeku na njemu razumljiv in uporaben način. Terapevt/ka TM izhaja iz predpostavke, da »so fizično telo, čustva, duh in duša celota. Med masažo si prizadeva povezati duhovnost, čutnost in spolnost. Za tantrika sta namreč duhovnost in spolnost neločljivo povezana« (Riedl, 2006, 121).

Nekje po letu 2005 so jo oblikovali, začeli prakticirati in učiti nekateri sodobni tantriki, recimo moj učitelj Somananda Moses Maimon in priznana nemška terapevtka in avtorica Michaela Riedl. Somananda je v svoji masaži združil tehniko severno indijske ajurvedske masaže in jogijsko-tantrična spoznanja o delovanju in uporabi različnih kvalitet energije v telesu, Riedlova pa je v svojo masažo dodala še tehnike taoizma, indijanskega šamanizma in keltskega izročila.

TELO JE TEMPELJ DUŠE, JONI PA NJEN OLTAR IN NJENA KNJIŽNICA

Tovrstna masaža temelji na starodavnem metafizičnem spoznanju, sodobna znanstvena dognanja pa ga vedno bolj potrjujejo, da »resničnosti ni mogoče najti v zunanjem svetu. Skrita je v našem telesu, v katerem je shranjeno naše najgloblje vedenje o celotnem stvarstvu. Telo je tempelj duše« (Riedl, 2006, 121). Prav zato tantriki obravnavajo telo z velikim spoštovanjem in vso potrebno pozornostjo. Moškega in žensko ne dojemajo le kot biološko bitje, temveč  v njem/njej vidijo boga Šivo oz. boginjo Šakti, personifikacijo moške in ženske energije.

Če je celotno telo tempelj, kaj je šele najintimnejši, najbolj sveti del ženskega telesa, njena joni?

In če ima celotno fizično telo spomin, kaj vse je potem shranjeno v naši nožnici, maternici, jajčnikih?

Govorimo o dveh vrstah spomina. Pri prvem gre za praspomin, evolucijski spomin, s katerim smo ženske preko maternice povezane s samim začetkom stvarjenja, podobno kot je fetus preko popkovnice povezan z materjo.

»Šamanka Maraya Haenen /…/ maternico primerja s celotnim stvarstvom, procesi luninih men (menstruacija), ki se odvijajo v njej, so mikrokozmični ekvivalent stvarstva. Zato maternica energetsko nosi v sebi vse informacije stvarstva /…/. Vse naše vedenje o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti se nanaša na maternico. Iz nje izvira veliko naših intuitivnih vzgibov, kreativnost v obliki podob, sanj ali določenih misli« (Riedl 2006, 42).

Ko se ženske iz maternice, jajčnikov in nožnice osvobodimo spominov, ki so nam povzročili ranjenost, šele lahko pridemo v stik s tem praspominom in ga uporabljamo kot vir informacij, s katerimi si lahko zelo dobro pomagamo pri kreiranju želenega življenja.

Ženske pa v svoji joni sprejemamo in shranjujemo tudi osebne spolne izkušnje in celo izkušnje, spomine številnih generacij svojih prednic. Joni je kraj mnogih skrivnosti in informacij, kraj, ki nam lahko izda najmanjšo čustveno ali fizično poškodbo, pa četudi se je zgodila desetletja nazaj in se je sploh ne zavedamo.

V njej smo nezavedno shranile vsa mogoča čustva: globok sram, občutek krivde, jezo, ljubosumje, nemoč, žalost. V maternici in nožnici obstaja energetski zapis travmatičnih doživetij zaradi spolnih zlorab (kamor sodijo tudi neželeni spolni odnosi z ljubljenim partnerjem!) in težkih porodov. Vsa ta skrita silna čustvena energija se kopiči v medenici in se želi izraziti. Ženska je »tečna«, nezadovoljna, zadirčna, manipulativna, po domače »histerična«. Zanimivo, da sta vzrok za histerijo[3] že Hipokrat in kasneje Galen pripisovala »potujoči maternici«, se pravi nakopičeni, neizživeti spolni energiji, ki si pot iz telesa išče skozi vse telesne organe in tam povzroča različne simptome. Kot terapijo so priporočali spolne odnose in nosečnost.

 

Znanstveniki so uspeli dokazati, da vsako jajčece vsebuje tudi energetski zapis naše babice, saj so med njeno nosečnostjo jajčeca naše bodoče matere shranila spomin na vsa njena čustva (med obdobjem nosečnosti). In če vemo, da življenje žensk v prejšnjih stoletjih ni bilo ravno rožnato[4], si lahko predstavljamo, kaj so v energetskem zapisu s seboj v življenje prinesle naše mame, me same in naše hčerke in bodo tudi njihove hčerke, če se me same ne bomo osvobodile teh tujih energij iz svoje joni.

 

Ti energetski vzorci recimo k nam magnetno pritegnejo prav takega moškega, s katerim bomo podoživljale boleče, celo travmatične spolne izkušnje. Ali pa bomo same psihično ali telesno zlorabljale druge. Le katera od nas si to zavestno želi zase in za svoje potomce?! Ženske zato tudi na področju spolnosti in partnerskih odnosov nosimo zelo veliko odgovornost za zdravje in srečno življenje naših otrok.

ZDRAVLJENJE JONI  S POMOČJO TTM JE ODLIČNA METODA ZA ODPRAVLJANJE TE NEPRIJETNE ZGODOVINE IZ TELESNEGA SPOMINA

Joni je torej lahko neusahljiv izvir ženske moči, če je njen "oltar" neokrnjen in če se ženska te svoje energije zaveda ter jo zna ustrezno uporabljati. Zaradi prej naštetih blokad pa je pretok spolne energije močno oviran, kar posledično prinaša težave pri doživljanju orgazma, zmanjšana je želja po spolnosti, spolni odnos je lahko boleč, ženska lahko ima vaginitis kljub temu, da si spolnega odnosa z ljubljenim partnerjem želi. Tudi predmenstrualni sindrom in dolge menstruacije, bolečine v križu, celo neplodnost so lahko posledica blokirane energije v joni.

Kot pravi Somananda, »namen prvotne tantrične masaže ni bil odpravljanje seksualnih blokad, temveč ženski omogočiti multiple orgazme, jo odpreti za magično vesolje tantričnega orgazma. Toda če je ženska na tej ravni preveč blokirana, mora najprej preseči te ovire, preden lahko doseže orgazem« (Maimon 2014, 137).

S pomočjo masaže celotnega telesa, predvsem pa trebuha in nato same joni se začnejo globoko shranjeni spomini prebujati, blokade se začnejo odpirati, energija steče. Ob tem se lahko pojavijo različni občutki, prebudijo spomini, mentalne slike dogodkov, ki so povzročili blokado, včasih pa tudi bolj ali manj hude bolečine na točno določenem mestu v nožnici ali že pred tem v trebuhu. Z veliko mero empatije, nežnimi in počasnimi gibi ter vmesno komunikacijo terapevt/-ka TM ženski pomaga, da pride v stik z bolečino, s spominom in jo/ga zavestno prediha (ustrezna dihalna tehnika je pri tem ključnega pomena), sprejme in integrira. Predvsem pri masaži G-točke lahko najprej čutimo veliko ugodje, ki pa se zna v trenutku prevesiti v občutek globoke žalosti. Ta čustvena energija se nemudoma zlije navzgor po energijskih poteh v oči in nenadoma jočemo, ne da bi vedeli, kaj se je očistilo iz nas. Enako se lahko zgodi tudi med spolnim odnosom z ljubečim partnerjem.

Velikemu številu žensk, ki so rodile, so med porodom prerezali presredek, kar je pri marsikateri pustilo grdo zarasle brazgotine na vhodu v nožnico, poseg pa se pozna tudi na energijskem telesu. Ne da bi se zavedale, da je to vzrok, lahko imajo med spolnimi odnosi hude bolečine. Zaradi tega se jim začnejo izogibati, kar za sabo potegne mnoge neželene posledice. Med masažo delamo na energijskem telesu, da se blokada odpravi vsaj tam, če že ni možno sanirati fizičnega telesa. Ponavadi bolečina izgine že pri prvi masaži, če ne, pa na eni od naslednjih.

Sama sem skozi izkušnje razvila kombinacijo TTM, energijske terapije in geštalt terapije. Slednjo uporabim v izrecnih primerih, ko klientka izrazi določeno čustvo ali se ji pokaže konkretna slika spomina. Takrat preneham masirati, le dlani položim na njen trebuh in osebo vodim skozi proces 'gledanja' te slike, vživljanja v njene elemente in vizualiziranja želenega nadaljevanja zgodbe okoli te podobe, vse dokler »se geštalt ne zapre« in oseba integrira doživeto travmatično izkušnjo. Hkrati pa ji praspomin maternice intuitivno razodene tudi rešitev za nadaljnje zdravo spolno življenje s prav tako zaceljenim partnerjem. To pomeni, da se lahko zgodi, da ne želi, ne more več biti s trenutnim partnerjem, saj je tega k sebi pritegnila prav zaradi travme, ki jo je bila doživela.

Terapevtska tantrična masaža torej odpre prostor za zdrav pretok energije, okrepljeno občutenje v predelu joni, zdravo željo po spolnosti, možnost za doživljanje zunanjega (klitorisnega) in notranjega (vaginalnega) orgazma ter multiplih energijskih orgazmov. Osvobojene starih uničujočih energij in transformirane, smo bolj mehke, ženstvene, notranje lepe, vitalne, samozavestne, čuteče, radostne, zaupljive in odprte za življenjske izkušnje ter nova poznanstva in živimo lahko kvalitetne odnose. ​

VIRI:

  • Maimon, Somananda Moses. 2014. Tantra: Sex for the Soul. Bhairava Publishing.

  • Riedl, Michaela. 2006. Yoni Massage. Hans-Nietsch-Verlag, Emmendingen: Deutschland.

 

[1] Beseda joni izvira iz sanskrta in predstavlja tako zunanje kot notranje dele ženskega spolovila.

[2] Beseda lingam predstavlja moški spolni organ oz. penis.

[3] hustera = gr. maternica

[4] Berite recimo pretresljive opise v knjigi Milene Miklavčič »Ogenj, rit in kače niso za igrače«.

 

 

 

Junij 2019

Prispevek v reviji Anima na temo Izraznost telesa

https://hermes.ipal.si/izdelek/anima-poletje-2019?fbclid=IwAR1LJTOF69ggcBbdxQI2JesYiGZQo9r5utHI03eDCVc9NpQvgOPpxJGNIrI

DELO S TELESOM V GEŠTALT PSIHOTERAPIJI

Staro se mora opustiti, da se lahko začne novo … Kipec, ki sem ga naredila na začetku izobraževanja za geštalt svetovalko, sem kakšni dve leti kasneje razbila in zdrobila v pepel. To je bilo simbolno dejanje, ki je pomenilo konec tujih programov, ki so upravljali z menoj, in začetek novega življenja mojega pristnega jaza.  

 

»Staro« je tisto, kar nas je oblikovalo od rojstva naprej (oziroma še pred njim, kot kažejo raziskave vplivov v prenatalnem obdobju), skozi otroštvo in mladost.

»Gre za vsakdanje dogodke, pomembne osebe, ozračje v družini, vrtcu ali šoli, kulturo in religijo, v katerih otrok odrašča. Te vsebine človek zazanava in doživlja, spušča jih v notranjost duše, da jo bogatijo, postanejo njeni viri, neredko pa tudi travme (nepredelani psihični šoki). Starši in druge pomembne osebe iz mojega življenja tako postanejo slike staršev in ponotranjeni geštalti, ki prav tako sooblikujejo moje spomine in domišljijo kot lastne doživljajske kvalitete – od navdušenja pa vse do strahu.« (Hofer, Steiner, Feiner 2005, str. 38)

Značilnost čustvene energije je, da je neprestano v gibanju[1]. V primeru travmatičnih doživetij ali ob ponavljajočih se negativnih doživetjih pa se čustvena energija začne kopičiti na določenih mestih v telesu.

Nastane energetska blokada, »bolečinsko jedro« kot ga ustrezno imenuje Eckhart Tolle. V geštalt terapiji govorimo o psihični nakopičenosti oziroma kompleksih. Ena od štirih nakopičenosti, ki oblikujejo ustroj naše osebnosti in celo našega telesa, so introjekti, opisani zgoraj. Nevroznanstveniki so v številnih študijah ugotovili, da se spomini ne shranjujejo samo v možganih, temveč tudi v drugih organih oz. pravzaprav v vseh telesnih celicah. Govorijo o celičnem spominu. »Telo hrani vse naše življenjske izkušnje. Te ga dobesedno oblikujejo.« (Richter 2012, str. 48.) Te oblike so deloma vidne tudi na zunaj, na primer kot huda oblika močne mišične zategnjenosti, ki je povzročila ukrivljen zgornji del hrbta, kot želvji oklep. Telo, ki deluje kot oklep, osebo ščiti pred psihičnimi ali fizičnimi udarci od zunaj.

Ti introjekti delujejo na nezavedni ravni in pogojujejo naše vedenje, naše akcije, reakcije. So kot programi v računalniku, ki potekajo v ozadju, da mi lahko funkcioniramo. Dokler se jih ne zavemo, živimo kot roboti, ki vedno znova ponavljajo iste stavke, iste scenarije, se jezijo zaradi vedno istih stvari, delajo vedno iste napake, k sebi pritegujejo isti tip ljudi – ob katerih doživljajo vedno ista razočaranja. In ko rečemo roboti, si zlahka predstavljajmo trdo, okorno, torej nefleksibilno telo, v katerem je ujet nefleksibilen duh. Kalup, v katerem je ujeta naša uboga duša. In prav takšen je bil na začetku moje poti do transformacije moj kipec. A več o njem kasneje.

Ko začutimo, da se v svojem telesu ne počutimo več dobro, da niti dihati več ne moremo, je čas, da nekaj ukrenemo.

Naslednji korak iz tega nelagodja je želja po spremembi, zato poiščemo ustrezno pomoč, skozi katero se zavemo, da to, kar nas v življenju ovira, spravlja v konflikte z drugimi, dela nesrečne in bolne, pravzaprav ni naše. Zato se hočemo tega osvoboditi, se transformirati iz robota, ki ga kot z avtopilotom upravljajo nezavedni programi podedovanih in pridobljenih vzorcev vedenja v zavestno, integrirano osebnost. Pogumno se podamo na pot globoko vase, da pridemo v stik s svojimi telesnimi občutki in čustvi, s pristnimi potrebami, s podobami iz nezavednega, s svojim celičnim spominom. Znova in znova se moramo spustiti v to »podzemno jamo« svojega nezavednega, osvetliti košček za koščkom, ga potegniti na površje, v zavest, si dobro ogledati te »jamske slikarije«, jih predelati in na koncu integrirati. Samo to nas resnično zaceli, pozdravi, krepi v samem jedru naše osebnosti.   

 

Telo je glavno izrazno sredstvo naših čustev

Geštaltistični pristop temelji na metodah geštalt terapije, ki sodi med integrativne, celostne psihoterapevtske pristope. Človeka torej obravnava celostno, kot telesno, duševno in duhovno bitje. Za to smer psihoterapije je značilen fenomenološki pristop. Terapevt ali svetovalec ves čas pozorno opazuje t.i. fenomene na klientovem telesu, njegovo izraznost. Zanima ga sama drža telesa, kako sedi, kaj počne s svojimi rokami, medtem ko govori, v kakšnem položaju so njegove noge, kako se med terapevtskim procesom spreminja barva kože na njegovem obrazu, kaj izraža njegova obrazna mimika, kakšna je barva njegovega glasu in drugo. »Vsak notranji vzgib, pa naj si bo to čustvo, misel, telesna potreba, teži k temu, da bi se izrazila s telesnim gibom in dejanjem. Vsaka najmanjša misel aktivira naš center za gibanje v možganih. Ni nujno, da se to gibanje izrazi navzven, lahko se tudi navznoter, v telo, ki ga ali sprosti ali napne, zategne, spravi v nemir (srce podivja) ali pomiri.« (Richter 2012, str. 47 ). Telo s svojimi fenomeni oz. simptomi, kot so na primer nenadno potenje, zardevanje, mrazenje, razbijanje srca, težko dihanje, stiskanje pesti ali čeljusti, vlečenje ramen navzgor, terapevtu kaže, kam naj v terapevtskem procesu usmeri klientovo pozornost, kaj naj ta ozavesti in razišče pri sebi. »Za fenomeni se namreč skrivajo vzorci, ki v veliki meri strukturirajo naše življenje, so strukturno utelešenje naših izkušenj.« (Richter 2012, str. 37)

Medtem ko je naš um lahko zelo zavajajoč, telo nikoli ne laže.

Globlja resnica o dejanskem čustvenem stanju človeka je vidna tudi v primeru, ko klient, ki je celo zbolel za rakom, zatrjuje, da je že zdavnaj odpustil svojemu očetu, da na tem »ne rabi več delati«, pri tem pa njegova noga živčno poskakuje gor in dol, stiska pesti in čeljusti, njegov pogled pa izraža vse prej kot milino odpuščanja. Zelo shujšano in oslabelo telo ga izdaja na vseh koncih in krajih in jasno izraža, da je na očeta še vedno zelo jezen. Med delom s telesom in občutki v njem se klient zave, da se za to jezo že celo življenje pravzaprav skriva hudo pomanjkanje ljubezni in sprejemanja s strani očeta. To fizično občuti v področju želodca. Lačen je ljubezni in sprejetosti. In kljub temu, da je očetu odpustil na razumski ravni, je telo, njegova psiha še vedno sestradana. Tukaj še ni prišlo do odpuščanja. In kot vidimo iz tega primera, lahko tako nepredelano čustvo v skrajnem primeru povzroči celo hudo bolezen in tudi smrt fizičnega telesa.

Na splošno je beseda »odpuščanje« zelo inflatorna, tako, da je res treba posebej poudariti, da razumska odločitev, da smo nekomu odpustili, ker pač razumemo vzroke njegovih dejanj, nikakor ne odrešuje. Samo z razumom, logičnim razmišljanjem in pogovorom, pa čeprav terapevtskim, ne moremo pozdraviti globoke duševne rane v nas, ki nam jo je povzročila neka oseba. S tem še vedno ostajamo na površju, na ravni zavesti.

 

Kako z delom s telesom aktiviramo spomine, shranjene v našem telesu?

Eno od osnovnih načel geštalt pristopa je načelo „tukaj in zdaj“. Vsi vplivi iz preteklosti in prihodnosti (želje, pričakovanja, vizije za prihodnost) nastopajo tako, da jih klient doživlja sedaj, na trenutnem odru zavedanja. Sprememba se zato ne zgodi v preteklosti ali prihodnosti, temveč tukaj in zdaj. Zato geštalt terapevt poleg opazovanja zunanjih fenomenov klientovega telesa med procesom sprašuje klienta: Kako se počutite v tem trenutku? S tem vprašanjem usmeri pozornost na njegove trenutne telesne občutke in čustva. Na podlagi te informacije mu ponudi različne intervencijske metode, ki mu pomagajo aktivirati doživljanje. Pomaga mu še z nadaljnjimi vprašanji, na primer: Kje v telesu to čutite? – Kako se to občuti? – Kaj zaznavate na levi / desni strani telesa? – Kje čutite pomanjkanje / višek / zastoj energije? – Kaj potrebujete, da se to spremeni? To iz nezavednega potiska telesne, afektivne in duhovne procese  v zavest  in jim pomaga, da se izrazijo. S tem postanejo okostenele strukture ponovno tekoče in spremenljive, predvsem pa klient skozi to doživljanje pride v pristen stik s seboj.

Načelo stika predpostavlja, da ne moremo živeti v ravnotežju in biti zdravi, »če nimamo stika s seboj, s svojimi potrebami, čustvi, mislimi, s svojo živostjo in možnostmi delovanja. Če izgubimo stik z drugimi ljudmi, z naravo, s kulturo, je ogrožena celo naša sposobnost preživetja. Kajti človek živi od izmenjave s svojim okoljem in je odvisen od možnosti samoorganizacije svoje duševnosti.« (Richter 2012, str. 38)

Geštalt pristop pa omogoča doživljanje tudi s tem, ko klientu nudi varen doživljajski prostor, v katerem lahko s celim telesom doživi nova izkustva, ki mu omogočajo drugačno razmišljanje, doživljanje in delovanje. V preigravanju različnih realnih možnosti delovanja lahko klient preizkusi nov način delovanja v realnih situacijah. To mu odpre povsem nova obzorja in ga navda z optimizmom. Ko s celim telesom doživi, kako se da delovati drugače, bo to lažje izvedel v realnih situacijah, kar potrjujejo številni primeri iz prakse.

In za konec še začetek moje osebne zgodbe s kipcem …

Med dveletnim izobraževanjem za integrativne geštalt pedagoge-svetovalce smo bolj na začetku dobili nalogo, da iz gline oblikujemo sebe, tako kot se zaznavamo v tistem trenutku. Z zavezanimi očmi so naše dlani in prsti oblikovale 3D-podobo na podlagi informacij, ki so iz globin našega nezavednega po živčnih poteh prihajale v njih. Čez nekaj časa je moja figura stala pred mano tako pokončno kot tisti kipec na podelitvi hollywoodskih Oskarjev. Ko sem jo zagledala, sem bila kar ponosna nase, kako dobro sem jo oblikovala in to z zaprtimi očmi! Nato pa je sledil šok, ko smo se morali s telesom postaviti v to držo in tako stati najmanj pet minut ter čutiti, kaj se v nas dogaja. Moji občutki so bili naslednji: tako strumno zravnana kot vojak, z nogami skupaj in rokami ob telesu, sem na ramenih in zatilju začutila tako težo, kot da bi nosila cel planet, kot mitološki Atlas. Moja prva misel je bila, da tega bremena ne morem in nočem več nositi. Da bom takoj, ko se vrnem domov, razdelila delo med družinske člane, predvsem možu, saj sta bili hčerki še majhni. Nato sem se zavedla celega telesa in občutila nezmožnost gibanja, kot da sem ujeta v telesu, v trdem oklepu ali kalupu. Za njim, v notranjosti pa sem začutila strašno šibkost, nemoč, ranjenost, nezadovoljenost, neizpolnjenost. Sebi in tudi drugim sem se do te izkušnje zdela močna, odločna, neustrašna ženska. Skozi življenje sem si nezavedno ustvarila perfekten oklep, ki me je držal pokonci, da se nisem notranje sesula. Telo je izdajalo moje pravo stanje. Kot rečeno sem ta oklep čutila tudi kot kalup, saj sem se zavedla, da so me v to držo oblikovale zunanje okoliščine: vzgoja, t.i. kultura, norme. »To nisem jaz«, je vpilo v meni v teh nekaj minutah, ko sem bila prvič v življenju v pravem stiku z občutki v tem telesu, za katerega sem bila do takrat prepričana, da je v celoti moje. Trajalo pa je celi dve leti, da sem znotraj sebe osvetlila svoje glavne duševne rane, najbolj senčne dele, jih ozavestila skozi delo s telesom, občutki, čustvi, predelala in integrirala v svojo osebnost. In se počasi, počasi sestavljala, gradila od znotraj navzven po svoji podobi, obikovala svoje geštalte in preoblikovala svoje telo, svojo držo, ki je postala bolj mehka in jaz bolj ženstvena. Oklep oziroma kalup je izginjal z vsakim integriranim koščkom. Vsak tak košček me je okrepil od znotraj in sestavljeni v celoto so me naredili močno od znotraj navzven. To je prava moč, ki ne potrebuje oklepa. To je svoboda in lahkotnost bivanja!

Viri:

Richter Kurt F. (2012, 2009): Coaching als kreativer Prozess. Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht GmbH & Co. KG.

Höfer, Steiner, Feiner (2005): Handbuch der Integrativen Gestaltpädagogik und Seelsorge, Beratung und Supervision Band I. Graz-Heiligenkreuz a.W.: LogoMedia-Verlag und Haus Werdenfells.

 

[1] E-motion = Energy in motion.

Junij 2017

Intervju

http://www.moia.in/moia-na-obisku/item/5176-s-celostnim-pristopom-do-zdravja

 

 

Junij 2013

Članek je bil objavljen v strokovni reviji KAKOVOST (Slovensko združenje za kakovost in odličnost)

 

GEŠTALT V ORGANIZACIJAH – POT DO KAKOVOSTNIH ODNOSOV MED ZAPOSLENIMI

 

Geštalt v organizacijah temelji na geštalt terapiji, eni od psihoterapevtskih smeri.

Ukvarja se predvsem s človekovo subjektivnostjo, kar ni ravno najljubše opravilo menedžerjev, saj ne govorijo radi o svojih čustvih. Kljub temu pa je veščina vodenja svojih čustev in misli prav tako pomembna zanje kot organizacija dela oz. podjetja. Dobri odnosi med zaposlenimi in kultura dialoga dokazano bistveno izboljšajo celotno delovanje podjetja, mnogokrat celo rešijo njegov obstoj.

 

KRATKA ZGODOVINA GESTALTA V ORGANIZACIJAH

Geštalt terapija, na kratko kar geštalt, je zelo učinkovita metoda, ki človeku pomaga osebno rasti in zoreti. Ime je izpeljano iz geštalt psihologije, ki se ukvarja s tem, kako pri zaznavanju pojavov v našem okolju konstruiramo resničnost. Pojem geštalt pomeni celoto oziroma celost. Geštalt terapevti izhajajo iz tega, da osnovo celotnega človekovega vedenja tvorijo geštalti, se pravi osnovna načela in vzorci, katerih dele vedno znova sestavljamo v za nas smiselno celoto.

Geštalt terapijo je sooblikoval tudi filozof Martin Buber s svojo teorijo in številnimi knjigami, ki jih imamo tudi v slovenskem prevodu (Jaz in ti, Dvogovor in Prvine medčloveškega). Misel, da moramo biti v prvi vrsti pri sebi oziroma v stiku s seboj, da sploh lahko gremo drugemu nasproti in stopimo z njim v dialog, je tudi osnovno vodilo geštalta in rdeča nit pričujočega članka. Ta drža namreč spremeni vsako obliko odnosov med ljudmi, ne glede na to, ali gre za privatno ali poklicno življenje.

 

Geštaltistični pristop (v nadaljevanju GP) coachinga temelji na metodah geštalt terapije, ki sta jo v petdesetih letih 20. stoletja v ZDA razvila Fritz in Laura Perls v sodelovanju z Paulom Goodmanom (New York Insitute of Gestalt Therapy). Hilarion Petzold, nemški psiholog in soustanovitelj inštituta Fritz Perls Institut für Integrative Therapie, Gestalttherapie und Kreativitätsförderung (od 1974) in leta 1981 ustanovljene akademije Europäische Akademie für psychosoziale Gesundheit, je GP  obogatil z integrativno terapijo, ki vključuje metode drugih terapevtskih pristopov (npr. psihoanalize, psihodrame, vedenjske terapije idr.) in uporabo kreativnih medijev. Geštalt kot svetovalni pristop oz. coaching v organizacijah so v ZDA začeli uporabljati in teoretično razvijati v osemdesetih letih (Edwin C. Nevis idr.), v Nemčiji pa sta za to področje zaslužni predvsem Dorothea Rahm (1990) in Astrid Schreyögg (1996), ki je zasnovala prvi izpopolnjen pristop coachinga na osnovi metod Integrativne terapije.

 

PRIMER IZ PRAKSE

Prijateljica, poimenujmo jo Marjana, je zaposlena kot menedžerka v velikem priznanem slovenskem podjetju. Ko sva se zadnje leto srečevali, mi je večkrat potožila, kako nezadovoljna je v službi in je razmišljala o tem, da bi si poiskala zaposlitev drugje. Opozorila sem jo, da naj ne pričakuje, da bo drugje kaj dosti bolje, saj so težave, zaradi katerih se v tem podjetju slabo počuti, prisotne tudi drugje. Najverjetneje bi se ji na začetku vse zdelo bolje, tako kot se ji je tudi v tem podjetju, vendar dlje kot bo tam, bolj kot bo spoznavala delovanje podjetja in sodelavce, več podobnosti s sedanjo situacijo bo našla. In zgodba se bo ponovila.

Kaj je torej rešitev? Najprej je treba vzeti pod drobnogled simptome, nato pa moramo poiskati vzroke za nezadovoljstvo – pri sebi in pri drugih ter v sistemu samem.

 

Zato sem jo prosila, naj naredi seznam stvari, ki jo motijo in ji delajo tako nesrečno. Strnila jih je takole:

1. Moje ideje ne doživijo razcveta. Najprej me sodelavci gledajo, kot da sem padla z lune. Potrebno je veliko prepričevanja, nato si vzamejo precej časa za razmislek, kasneje pa se rado zgodi, da te ideje prijavijo kot svoje.

 

2. Komunikacija ni iskrena, odprta in ne povemo si tistega, kar je bistveno. Iz nekega strahu, verjetno, se raje izognemo resnici, sploh kadar gre za situacije, povezane s čustvi ali našimi odnosi (če se maramo med sabo ali ne).

 

3. Odnosi tako niso povsem iskreni, vsaj občutek je tak. Ne vem točno, kdo kaj skriva, kdo zamegljuje situacijo. Tistih nekaj, kar nas je iskrenih in povemo po resnici ter rečemo bobu bob, nas pa označijo za „čudne“. Samo zato, ker ne lajamo z volkovi v luno, ampak po svoje in tako izstopamo iz množice, množice pa temu niso ravno naklonjene.

 

4. Na koncu začneš dvomiti vase, da ne obvladuješ svoje lastne stroke, da je s tabo nekaj narobe, da ne znaš sodelovati ali delati skupaj z drugimi, ker si drugačen. Tudi druge je strah. Ko odpreš temo z iskreno kritiko, se počutijo napadene in prisiljene braniti se pred nečim ali nekomu. In ta strah potem hromi timsko delo in prinaša nezadovoljstvo v delovno okolje.

 

5. Načrtovanje dela je slabo, naloge velikokrat padajo kar ena za drugo, še preden rešiš ali se sploh lotiš prve, že padejo druga in tretja. Na koncu delaš vse hkrati, nobene pa temeljito. Rezultat je, da se sam čutiš nesposobnega, hkrati pa te takega doživijo tudi drugi. Empatije praktično ni, ravno nasprotno.

 

6. Tudi delovno okolje samo ni optimalno in prijetno, ni kreativnega vzdušja.

 

Glede na našteto sem presodila, da mora vsaj zaradi sebe nujno nekaj storiti.

Večkrat sem jo povabila na osebno svetovanje po metodah geštalt terapije, vendar se kar ni mogla odločiti za ta korak, čeprav je bila vedno bolj izčrpana, slabe volje, brez motivacije za delo in že na meji depresivnega stanja. Vedno je našla nek izgovor, da se je izognila iskanju vzroka in uvidu možnih posledic. Dokler je ni pred nekaj meseci lažja bolezen prisilila v mirovanje in razmislek o vzrokih zanjo.

 

Naše telo nam z raznimi bolečinami in boleznimi vztrajno sporoča, da delamo nekaj narobe, vendar večina ljudi teh signalov ne vzame dovolj resno v smislu zavedanja vzroka. Zdravljenje simptomov z zdravili, fizioterapijo, v skrajnih primerih pa celo z operacijo, s krajšim ali daljšim bolniškim dopustom, na katerem naj bi se odpočili in nabrali novih moči, to že, toda iskanju vzrokov za slabo počutje in bolezen se večina spretno izogiba. Če bi se namreč poglobili vase in v svojo situacijo, bi si hočeš nočeš morali priznati, da nekaj delamo narobe oz. da živimo in delamo v okolju, ki je za nas nezdravo.

 

SAMI BODIMO SPREMEMBA, KI JO ŽELIMO VIDETI V NAŠEM DELOVNEM OKOLJU!

Spremeniti svoje utečene navade, svoje vzorce razmišljanja, svoja stališča, včasih celo delovno okolje, pa ni tako enostavno. Vsak sistem namreč teži k ohranjanju znanega, preverjenega. V sistemu, kot ga poznamo, se počutimo nekako varne, čeprav nam je v danih okoliščinah hudo in trpimo. Na delovnem mestu in v privatnem življenju imamo raje slabe odnose, iz dneva v dan prenašamo slabo komunikacijo med seboj in drugimi, „požiramo“ zamere in neizrečene misli in čustva, opustimo svoje dobre zamisli, ki bi doprinesle h kakovostnejšim izdelkom, samo zato, da imamo navidezen mir. Pripravljeni smo celo sprejeti in živeti z dejstvom, da si sodelavci lastijo naše zamisli in projekte in se z njimi proslavijo, mi pa smo iz dneva v dan bolj zagrenjeni in počasi, a vztrajno lezemo v brezup. Raje izberemo znano, vendar slabo, kot pa da bi se odločili za neznano, vendar boljše.

 

Tudi Marjana je pred boleznijo nezavedno iskala in tudi našla tisoč in en izgovor, da ji ne bi bilo treba uzreti resnice o svoji situaciji v podjetju. Z boleznijo pa si je le priznala, da tako ne gre več naprej, saj je premlada, preveč kvalificirana in izkušena, da bi si še naprej dovolila živeti na tak način.

 

Končno se je le odzvala na moje vnovično povabilo na svetovanje po metodah geštalt terapije. K meni je prišla takoj po službi, vsa razburjena, saj je pravkar imela sestanek s sodelavci, na katerem ji je „počil film“, kot rečemo, ker ni več mogla zadrževati svojih čustev in je izbruhnila. Sedaj je imela slabo vest, kako si je lahko dovolila tako „pasti ven“. Skušala sem jo pomiriti, da je to morda dober znak, da ni več pripravljena kar vse „požreti“ in nič reči, da so si negativna čustva, ki so se že dolgo nabirala v njej, pač utrla svojo pot na plano. Delati pa bova morali na tem, da poleg vzroka za ta negativna čustva najdeva drugačne, primernejše strategije za njihovo izražanje. Ko se je malo umirila, sva začeli z raziskovanjem.

Srečanje je trajalo tri ure in v tem času je ozavestila večino tistega, kar je prej več let vztrajno potiskala v nezavedno. S pomočjo metod geštalt terapije se je njena osebna resnica razgrnila pred njo v vsej svoji jasnosti, tako da ni mogla več pogledati stran ali se delati, kot da tega ni. Uvidela je ne samo, kakšna je njena trenutna situacija in kaj je tisto, kar mora spremeniti, temveč tudi, kaj je njen cilj, v kakšnem okolju in na kakšen način želi delati, kako se želi počutiti v tem novem delovnem okolju in celo, katere strategije v smislu self-coachinga naj uporablja, da bo v trenutni situaciji v podjetju lažje shajala z drugimi, ne da bi ji pri tem nenadzorovano odtekala energija in ne da bi po nepotrebnem prihajala v konflikte. Rekli bi lahko, da je našla ključ do drugačnega načina delovanja.

 

Med najinim srečanjem in naslednjim sestankom z istimi kolegi v službi je minil vikend. Tisti dan me je po službi poklicala in mi navdušeno poročala o tem, kaj se je na sestanku zgodilo. Ker sestanka ni vodila ona sama, se je že prej odločila, da bo tokrat za spremembo zgolj poslušalka in opazovalka ter se ne bo po nepotrebnem izpostavljala s svojim mnenjem, da ne bo spet, kot že večkrat, označena za „čudno“. Presenečena je opazovala, kako so njeni moški kolegi prvič, odkar je tam zaposlena, drug za drugim glasno izražali svoje nezadovoljstvo z izvajanjem projekta. Ta nepričakovana odkritost kolegov jo je spodbudila, da je pristavila tudi svoj piskrček in tokrat na povsem drugačen, njen doslej neznan način, spregovorila najprej o tem, kako se počuti, nato pa orisala svoj pogled na obravnavano temo. Povedala je, da je imela občutek, da so jo prvič zares poslušali in da so jim njene besede segle v srce. Prvič se je tudi zgodilo, da so oni sami kar eden za drugim povedali vsaj del tega, kar jih teži. So med vikendom tudi oni nezavedno ali pa celo zavestno predelovali kakšne misli in čustva, potem, ko so doživeli sodelavkin „izbruh“?

 

 „Kako čudovito bi bilo, če bi vsi lahko bili deležni take vrste pomoči kot sem je bila jaz! Kako lepo in enostavno bi bilo potem delati,“ je zaključila. Mimogrede, tudi njeno bolezensko stanje se je kmalu zatem izboljšalo in ni več čutila potrebe, da bi nemudoma zamenjala službo, saj se je zavedla tudi tega, da bi se ji drugje lahko ponovila ista situacija, če ne bi najprej spremenila svojega načina delovanja.

 

SPREMEMBA PERSPEKTIVE ALI „VSAKE OČI IMAJO SVOJEGA MALARJA“

Ta eksemplarični primer samo dokazuje, kako malo vetra je včasih treba, da svojo barko obrnemo v drugo smer, v mirnejše vode, kjer se da veliko laže pluti. Če s pomočjo določenih metod na svojo situacijo pogledamo z druge perspektive, se nam razkrije povsem druga podoba, druge povezave, druga resnica. Zavemo se, da je že naš pogled na eno in isto situacijo lahko različen, kaj šele, če nanjo gleda več oseb. In v podjetju je vedno prisotnih več oseb, torej tudi več pogledov, več perspektiv, več individualnih resnic. Vsi dobro vemo, kaj se zgodi, če o teh različnih pogledih ne razpravljamo sproti na primeren, kultiviran način. Zgodi se to, kar se je dogajalo Marjani. Neizrečene misli, čustva, potlačevanje. V podjetju je prisotno t.i. „obiranje“, „govorjenje za vogalom“ in zamere so na dnevnem redu. Zaposleni imajo drug o drugem izdelana svoja mnenja, za vsakega bi znali povedati, kakšen da je in celo zakaj je takšen, čeprav o njem pravzaprav ne vedo ničesar. Ne poznajo njegove osebne zgodbe, njegovega privatnega življenja, njegovih skritih misli in čustev. Drug o drugem ne vedo, kaj jih v življenju motivira, kateri so tisti skriti potenciali v posameznikih, ki bi doprinesli k boljši kakovosti dela in izdelkov. Za vsem tem pa tiči strah. Strah pred izgubo nadzora, moči, pred izgubo položaja, pred izgubo delovnega mesta.

Prav ta zadnji je v teh kriznih časih prevladal in ljudje so pripravljeni požreti še več negativnosti in celo ponižanj, kot so jih bili prej, samo da bi si zagotovili eksistenco. Mobing ali trpinčenje na delovnem mestu je postal trend, (Googlov iskalnik  za Slovenijo ponudi 514 zadetkov!) priča pa smo tudi drugemu ekstremu, da zaposleni prav načrtno iščejo napake pri sodelavcih in pri nadrejenih. Malo večje delovne obremenitve kratko malo označijo kot mobing ter poiščejo pravno pomoč. Nerazčiščeni odnosi v službi se prenašajo na sodišča, zapravljata se dragocen čas in denar, kreativna energija posameznikov se izgublja za nepotrebne in nekonstruktivne spore. Nikakor pa to ne pripomore h kakovostnejšim odnosom med zaposlenimi in k izboljšanju kakovosti delovanja podjetja.

Z vidika organizacijske psihologije, v našem primeru geštalta v organizacijah, je rešitev bliže kot se zdi na prvi pogled, kar nam pove že Marjanina zgodba. Če je samo v treh urah in nekaj naknadnih pogovorih uspela v sebi ustvariti povsem drug pogled, drugo stališče do svoje situacije v podjetju, predvsem pa se umiriti in sprostiti, kako kvalitetni bi šele lahko postali odnosi, če bi bila takšna pomoč v obliki načrtnega spremljanja in svetovanja strokovnjaka prisotna daljše obdobje in v večjem obsegu pri vseh vodstvenih delavcih! 

 

UČINKOVIT COACH JE SAM PO SEBI MODEL ZA NOV NAČIN DELOVANJA

Sicer ima večina večjih podjetij pri nas organizirane redne team building delavnice, delavnice oz. seminarje za izboljšanje komunikacije in osebne coachinge za menedžerje, vendar je zanimivo, zakaj se njihovo vedenje in medsebojni odnosi kljub temu trajno ne izboljšajo. Ali je vzrok za to iskati v slabo izvedenih programih, ki zgolj nestrokovno odprejo Pandorino skrinjico v stilu: „Povejte drug drugemu, kaj si mislite, kaj čutite do vaših sodelavcev“, ali: „Napišite, povejte vse, kar vas pri sodelavcu, nadrejenem moti!“, tako da izrečena čustva in misli obvisijo v zraku in nato nenadzorovano švigajo v polju odnosov med posamezniki ter naredijo še večjo škodo, ne znajo pa je spet zapreti?  Ali je problem v izvajalcih, ki so uzrli tržno nišo, na hitro opravili izobraževanja, temelječa zgolj na teoriji, podprti z nekaj praktičnimi vajami, sami pa niso šli skozi proces osebne preobrazbe? Zagotovo je na trgu tudi veliko takih „strokovnjakov“ kot na vseh drugih področjih. Uporabnik pa verjame in zaupa samo takemu coachu, ki s svojo osebnostjo, s svojo avtentičnostjo, z eno besedo s prezenco izraža to, kar govori. Če svetovalec, coach ni šel sam skozi proces osebne rasti in preobrazbe, če ni ponotranjil teorije, ne more biti pristen, ne more biti prepričljiv in zaupanja vreden. Ne more biti zgled, model za nov način delovanja, vedenja v odnosu do sebe samega in v odnosu z drugimi (Edwin C. Newis, 1988, 2005: Organisationsberatung, Ein gestalttherapeutischer Ansatz, EHP Verlag Andreas Kohlhage, Bergisch Gladbach).

Coacheva osebnost je torej njegova najpomembnejša intervencija.

 

COACHING, KI ZDRUŽUJE GEŠTALTISTČNI IN SISTEMSKI PRISTOP, JE COACHING S SRCEM IN GLAVO

Geštaltistični pristop (v nadaljevanju GP) je le eden od mnogih in je zelo kompatibilen s sistemskim pristopom coachinga. Medtem ko se GP osredotoča na subjekt v sistemu, torej na posameznika in na to, KAKO predeluje svoje notranje doživljanje in kako se ta izražajo, se sistemski pristop ukvarja bolj z interakcijo, z dinamiko in mrežami odnosov, se pravi s sistemom. Na osebe gleda kot na nosilce funkcij oz. vlog. Oba svetovalna pristopa pa poudarjata sposobnost samoorganizacije osebnih in socialnih sistemov. Sistemi imajo namreč to lastnost, da se sami regulirajo. Spremenijo se lahko zgolj iz samih sebe. Coaching jih lahko podpre pri tem, da ustvarijo ustrezno okolje in jim ponudi različne informacije ter orodja za dosego tega cilja. Coach spremlja svojo stranko z velikim spoštovanjem do njene avtonomije in sposobnosti samoregulacije. Tako GP kot sistemski pristop sta usmerjena v delo s posameznikovimi lastnimi viri in iskanjem rešitev po principu „tukaj in zdaj“.

Večina pristopov coachinga je še danes preveč verbalno usmerjena, kot glavni komunikacijski kanal  uporabljajo govor. Vemo pa, da je kar 70 do 80 odstotkov izmenjanih informacij med ljudmi neverbalne ali predverbalne narave. Kar pomeni, da tovrsten coaching zanemarja pomembne poti medosebnega sporazumevanja. GP daje poudarek „jeziku za jezikom“, t.i. analognemu prostoru, ki predstavlja področje nezavednega. Njegov jezik so slike/podobe, toni, geste, simboli, scenariji, ki so vsi povezani s čustvenim doživljanjem.

GP coaching človeka obravnava celostno. Izkoristi čim več kanalov izražanja (vse čute, celo telo), pri čemer si pomaga z najrazličnejšimi kreativnimi mediji. GP coaching je zato so-kreativen postopek, se pravi skupen kreativen proces med coachem in klientom. Kreativnost je osnova za spremembo. Odkritje veselja do kreativnega izražanja odpre pot do mnogih skritih virov in novih poti za reševanje trenutnih problemov.

Sprememba je v coachingu kreativen proces, pri katerem klient prepozna svoje moteče vzorce, navade, jih razgradi oz. opusti in se razgleda po novih možnostih delovanja v okolju, v katerem živi in dela. Neredko je v procesu potrebno upoštevati tudi duhovni vidik življenja, ki se osredotoča predvsem na iskanje smisla (Kurt F. Richter (2009, 2012): Coaching als kreativer Prozess, Werkbuch für Coaching und Supervision mit Gestalt und System, Vandenhoeck&Ruprecht).

 

KAKO DOSEČI SPREMEMBO?

OD AVTOPILOTSEGA VEDENJA DO OKREPLJENEGA ZAVEDANJA

Glavni cilj vsakega svetovalnega odnosa, vsake intrervencije je „izboljšanje klientovega zavedanja o   svoji funkciji v (delovnem) okolju in usposabljanje za takšno delovanje, ki bo njegovo funkcijo izboljšalo. Pod pojmom zavedanje razumem vèdenje in spoznanje, ki je rezultat samoopazovanja ali opazovanja drugih. Proces zavedanja ni nič drugega kot budna in pozorna uporaba vseh čutov. (…) To spoznanje nam daje energijo in kaže smer za naše delovanje in učenje. (…) Učinkovito svetovanje je odvisno od tega, kako dobro znajo profesionalni svetovalci uporabiti svoje zavedanje za koristne intervencije v delovnih sistemih.“ (Newis, 1988, 2005).

Iz psihologije zaznavanja in raziskav delovanja možganov vemo, da so pri strukturiranju naših kognitivnih in afektivnih procesov udeleženi celotni možgani. Naše zaznave in spomine oblikujejo afekti. Podedovani in pridobljeni vzorci vrednotenja so program, ki usmerja naš pogled, od njega je odvisno, na kaj se osredotočamo, kaj pritegne našo pozornost. Naše življenje tako bolj ali manj usmerja  neke vrste avtopilot.

 

Namesto da bi bili gospodarji svojih misli in čustev, le-ta upravljajo z nami, odločajo o tem, kako bomo reagirali v določeni situaciji (pri konfliktih recimo izbruhnemo in kričimo, ali se raje umaknemo, kot da bi se soočili, posežemo po cigaretah, alkoholu ali drugih opojnih substancah, veliko je tudi primerov zasvojenosti z internetom ipd.). Naučene strategije iz preteklosti, predvsem iz otroštva, ki so takrat sicer bile koristne ali celo nujno potrebne za preživetje, uporabljamo tudi še takrat, ko to sploh ni več potrebno, ker so se življenjske okoliščine spremenile. To je tako, kot če bi svoja stopala še danes, ko smo že dolgo odrasli, skušali vsak dan stlačiti v naše stare otroške čeveljce, samo zato, ker so takrat, ko smo se učili hoditi, za nas bili koristni. Danes nam povzročajo samo trpljenje.

 

Če se torej želimo danes, tukaj in zdaj, obnašati in reagirati trenutni situaciji primerno, moramo izklopiti avtopilota, se zavesti trenutnega položaja ter najti nove strategije, nove rešitve. V nasprotnem primeru v našem življenju prihaja do stalnih blokad, izogibanj, motenj, konfliktov. Namesto rešitev proizvajamo simptome (tudi v obliki bolezni), nenadzorovano razmetavamo z energijo, izgubljamo kreativnost in fleksibilnost, se zapiramo vase, tonemo v depresivna stanja, v razne odvisnosti in bolezni. To zatiskanje oči pred resnico pri nekaterih osebah vodi celo v veliko prezgodnjo smrt.

 

KAKO SE POČUTITE V TEM TRENUTKU?

Osrednje vprašanje geštaltističnega dela je torej: KAKO človek regulira svoje kognitivne, ekspresivne in manipulativne (v smislu delovanja) impulze v stiku s sabo, z drugimi in s svojo okolico?

KAKO nekdo deluje, čuti, misli, je vsekakor bolj zanimivo, kot to, zakaj to počne. Vprašanje KAKO namreč razkriva delujoče vzorce.

Pri osebnem coachingu coach z različnimi metodami pomaga klientu, da se zave svojega trenutnega položaja. „Kako se počutite v tem trenutku?“ je vprašanje, ki ga klient v procesu sliši večkrat. Z njim coach ne želi le priti do informacije, temveč ga tudi spodbuditi k usmeritvi pozornosti na določeno aktualno zadevo. Pri tem se včasih pojavijo čustva, katerim stranka sicer nikoli ni posvečala pozornosti, vendar nezavedno zelo močno delujejo (na primer tiha jeza, globoko razočaranje ipd.). Če tem impulzom omogočimo, da se izrazijo, se klient z njimi lahko sooči, si jih ogleda in razvozla njihov pomen. V tem procesu mu zelo pomagajo kreativne metode z materiali, vaje s telesom in drugo.

Čustva redko pridejo sama, saj so del vedenjskega vzorca (recimo: Kako se obnašam do sodelavcev, ki me odbijajo?). Klientu se postopoma razkrivajo celi scenariji. Razumeti, zavedati se začenja, da so doslej njegovo delovanje vodili v preteklosti pridobljeni miselni in čustveni vzorci (konstrukti) in strategije.

 

OSNOVNA NAČELA GEŠTALTISTIČNEGA PRISTOPA

1. Načelo „tukaj in zdaj“

Vsi vplivi iz preteklosti in prihodnosti (želje, pričakovanja, vizije za prihodnost) nastopajo tako, da jih klient doživlja sedaj, na trenutnem odru zavedanja. Sprememba se zato ne zgodi v preteklosti ali prihodnosti, temveč tukaj in zdaj. Igre, ki se igrajo na tem odru, morda prikazujejo preteklost ali rišejo prihodnost, vendar se dogajajo v sedanjosti. Zato je ozaveščanje preteklega ali prihodnjega pomembna intervencijska tehnika.

2. Načelo stika

To načelo vedno predpostavlja druge ali nekaj drugega, s katerimi/s čimer stopim v stik, v izmenjavo, v interakcijo. Če nimam stika s seboj, s svojimi potrebami, čustvi, mislimi, s svojo živostjo in možnostmi delovanja, se mi slabo piše. Če nimam stika z drugimi ljudmi, z naravo, s kulturo, je ogrožena moja sposobnost preživetja. Kajti človek živi od izmenjave s svojim okoljem in je odvisen od možnosti samoorganizacije svoje duševnosti. Zato je vzpostavljanje stika s seboj osrednja tema geštaltističnega dela.

3. Geštalt aktivira doživljanje

To se zgodi na tak način, da  potiska telesne, afektivne in duhovne procese  v zavedno in jim pomaga, da se izrazijo. S tem postanejo okostenele strukture ponovno tekoče in spremenljive.

4. Geštalt omogoča doživljanje

Klientu nudi doživljajski prostor, v katerem lahko doživi nova izkustva, ki mu omogočajo drugačno razmišljanje, doživljanje in delovanje. V zaščitenem okviru, v preigravanju različnih realnih možnosti delovanja, coach klientu ponudi različne vaje, v katerih se lahko preizkusi za uporabo v realnih situacijah. To klientu odpre povsem nove horizonte delovanja.

 

Delo s kreativnimi mediji

V jeziku kreativnih medijev in analognih sredstev (risbe, slike, skulpture, delo z zvokom ipd.) izražanja je mogoče „povedati“ marsikaj, za kar morda še sploh ne obstajajo besede ali pa jih klient ne pozna (recimo za določena čustvena stanja) ali ne more izreči neposredno. S pomočjo tovrstnega izražanja lahko klient oblikuje in dojame svoje nezavedne procese. Zavestno in nezavedno stopita v stik drug z drugim. (Richter, 2012, str. 36-38)

 

 

CILJI GEŠTALTA V ORGANIZACIJAH

Geštalt v organizacijah že desetletja nudi učinkovita orodja za doseganje naslednjih ciljev:

  • ugotavljanje trenutnega položaja na osebni in sistemski ravni, v smislu: Na kateri točki v svojem življenju sem trenutno? Kakšen je moj trenutni odnos do podjetja in kakšen je odnos podjetja do mene?

  • oblikovanje in uresničevanje osebnih razvojnih procesov, na primer kar zadeva pričakovanja glede rezultatov dela, razvijanje socialnih veščin

  • razumevanje in reševanje problemov v zvezi z delom

  • razvijanje novih poklicnih in življenjskih perspektiv: Kako osebno in poklicno naprej?

  • spremljanje in podpora v kriznih situacijah, v času velikih sprememb kot so prestrukturiranje podjetja, grozeča brezposelnost, priprava na upokojitev, težka bolezen

  • spremljanje in podpora pri prevzemu novih nalog, nove vodstvene vloge

  • predelava čustvenih težav in konfliktov

  • podpora pri ponovnem odkrivanju, oživljanju in razvijanju zamrlih motivacij in virov

  • spopadanje s krizo smisla in identitete

  • podpora pri najdenju ravnotežja med osebnim in službenim življenjem

  • podpora pri učenju in treningu novih veščin vedenja v osebnem in delovnem okolju. (Richter, 2012, str. 22-23)

 

SKLEP

Delo na sebi, osebna rast in zorenje vsakega posameznika sta predpogoj za  kakovostne odnose tako v privatnem življenju kot na delovnem mestu. Kot je bilo že uvodoma povedano, je veščina vodenja svojih čustev in misli prav tako pomembna za posameznika, predvsem za vodstvenega delavca, kot učinkovito organiziranje dela in vodenje podjetja. Dobri odnosi med zaposlenimi in kultura dialoga dokazano bistveno izboljšajo celotno delovanje podjetja, mnogokrat celo rešijo njegov obstoj.

Kar zadeva ukvarjanje s svojim čustvi in čustvi drugih, je druga polovica 20. stoletja s številnimi gibanji za osvoboditev posameznika prinesla velikanski napredek in odprla nove perspektive v sobivanju z drugimi. „Zahodne družbe so v šestdesetih in sedemdesetih letih odkrile in poudarile pomembnost osebnih izkušenj, nove senzibilnosti in nove zmožnosti čustvovanja. Tak zasuk v mentaliteti je sprožil napad na racionalnost, kognicijo in linearno logiko, zlom tradicionalnih ideologij ter problematizacijo birokratskega in tehnokratskega optimizma. Uveljavilo se je novo vrednotenje sveta, drugačno oblikovanje (samo)identitete in nove oblike delovanja. (…) Priti v stik s svojimi čustvi je pridobilo ključni pomen v oblikovanju (samo)identitete. Iskanje terapevtske pomoči ni (več) veljalo za znak šibkosti, ampak za izraz resnega in odgovornega odnosa do samega sebe.“ (Zdenka Šadl (1999, 6): Usoda čustev v zahodni civilizaciji, Ljubljana, Znanstveno in publicistično središče)

V skladu s tem lahko trdimo, da je v visoko moderni družbi postala dolžnost in odgovornost vsakega podjetja, da poskrbi za ustrezen, kakovosten coaching svojih zaposlenih, če želi razvijati kakovostne posameznike, sodelavce in odnose med njimi ter, v končni fazi proizvajati kakovostne izdelke.

 

 

Viri:

– Nevis, Edwin C. (2005):Organisationsberatung. Ein gestalttherapeutischer Ansatz, EHP Verlag Andreas Kohlhage, Bergisch Gladbach

– Richter, Kurt F. ((2012): Coaching als kreativer Prozess. Werkbuch für Coaching und Supervision mit Gestalt und System, Vandhoeck & Ruprecht

– Šadl, Zdenka (1999): Usoda čustev v zahodni civilizaciji, Znanstveno in publicistično središče Ljubljana

  • Facebook
  • Twitter
  • YouTube
  • Pinterest
  • Tumblr Social Icon
  • Instagram